OB NAŠEM JUBILEJU

Mednarodni folklorni festival Beltinci je v moj spomin zapisan z nepregledno množico slik in besed, ki so bile izrečene, napisane in nenazadnje tudi naslikane našemu festivalu v čast. Že moja najzgodnejša mlada leta so povezana z folkloro in prvim srečanjem zamejskih folklornih skupin v Beltincih in naših nastopov pri njih. Spomini na prvo srečanje so posebej lepi, saj je bilo vanj vloženega ogromno dela, ljubezni in evforije. Delali smo nekaj novega, še neznanega, nekaj velikega, česar se v tistem času nismo niti zavedali.
Festival je rasel z nami, vsako leto je prinašal kaj novega, vedno bolj se je širil krog pripravljalcev, vedno več tujih in domačih folklornih skupin je želelo nastopati na našem odru, kar je bilo edino plačilo organizatorju za vložen trud ob pripravah.
Snovalci so po mojem lahko ponosni na svoje opravljeno delo. Mogoče kdaj niso zadovoljni z nasledniki, ki pa se po svojih močeh le trudijo slediti začrtani poti in težnji, da ne bi spreminjali osnovnega gesla festivala, ki je že 40 let isto:
PESEM IN PLES DRUŽITA NARODE.
Želim, da bi tako tudi ostalo,da se bomo na našem festivalu srečevali še dosti let, da bo živel in preživel.

Lizika Zadravec, predsednica KUD Beltinci

FOLKLORNI FESTIVAL SE PREDSTAVLJA ŠTIRIDESETIČ

Kulturno umetniško društvo letos pripravlja že štiridesetič mednarodni folklorni festival, ki privabi plesalce od blizu in daleč, ki pomeni pestro dogajanje v Beltincih konec julija. Štiridnevno dogajanje v prekrasnem okolju beltinskega parka, v zavetju gradu, je prikaz vsega, kar se poustvarja v folklori. Dogajanje, ki privabi veliko število gledalcev, ljubiteljev folklore, strokovnjakov s tega področja. Vsi pa se ob tem zavemo svojih korenin in z nostalgijo spremljamo plese, ki so jih plesale generacije naših dedkov in babic. Ob tem se seveda spletajo nove prijateljske vezi, izmenjajo koristne informacije in že načtujejo aktivnosti za naprej.
Štirideset let priprav folklornega festivala pomeni nešteto prostovoljnih ur priprav, dogovarjanj, načrtovanj in vsega tistega, kar je potrebno za izvedbo takšne prireditve. To je jubilej, ob katerem se spomnijo vse generacije plesalcev prijetnih trenutkov, ki so jih doživeli na in za odrom, jubilej, ko se pregleda opravljeno delo štiridesetih let in načrtuje festival naslednjega desetletja in še naprej, dogajanje, ki je takorekoč zaznamovalo Beltince in nas postavilo na koledar kulturnih prireditev v Sloveniji. To so vzponi in padci, lepi in manj lepi trenutki, vendar je vsaka takšna izkušnja nov zagon za naš festival in energija, ki vodi novim uspehom naproti.
Prav gotovo se bodo vse plesalke in plesalci, spremljajoči glasbeniki, ki so kdajkoli nastopali v folklorni skupini Beltinci, s ponosom ozrli na vsa leta nazaj, kajti s svojim trudom so prispevali, da je vsakoletni festival uspel. Seveda so tu še vse gostujoče skupine v vseh teh letih in to iz Slovenije, zamejstva kot tudi iz dežel širom sveta. Vse to je folklorni festival v Beltincih, ki v pesmi in plesu druži narode.
Prav gotovo pa so pomemben člen vsakoletnega dogajanja v Beltincih zvesti obiskovalci, tako domačini kot tudi tisti, ki pridejo od drugod in se nam v teh festivalskih dnevih pridružijo.
Iskrene čestitke in zahvala Kulturno umetniškemu društvu Beltinci za štirideset festivalov, za štirideset nepozabnih let.
Ta jubilejni pa naj pomeni zavezo za prihodnjih še najmanj štirideset.

 

Milan KERMAN, župan Občine Beltinci

OB ŠTIRIDESETEM FESTIVALU

Tradicija slovenske folklore, ki sega od prostočasnega udejstvovanja v društvih do najvišjih dosežkov folklornih sestavov, zagotavlja življenjsko moč in trdoživost folklorne tradicije v Sloveniji.
Med dogodki, ki jih lahko še kako upravičeno poimenujemo kar za praznik folklore, je prav gotovo Festival v Beltincih.
Čeprav je s plesnim darom obdarjen skoraj vsak izmed nas, pa brez izobraževanja, razvijanja interesa za globlje spoznavanje folklorne umetnosti, brez večletnega delovanja v folklornem kolektivu, ki ga usmerja pedagoško in umetniško vrhunsko usposobljen vodja, ne bomo doživeli prave izkušnje v vsej njeni polnosti.
Beltinski festival si je pred štiridesetimi leti zastavil prav te cilje, kultivirati interes za folkloro, spodbujati druženje, občutek za skupnost in navezovati prijateljske vezi z drugimi skupinami iz Slovenije in tujine.
Prepričan sem, da bo festival nadaljeval svoje poslanstvo, ki ga vsi izredno cenimo, pa čeprav morda ni vselej deležen podpore, ki bi si jo zaslužil.
V Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti mu bomo prav gotovo stali ob strani, kolikor je to le mogoče.
Ob koncu mi dovolite, da še enkrat iskreno čestitam vsem , ki so pripomogli pri organizaciji jubilejnega festivala, vam, spoštovani plesalci, pa obilo veselja na letošnjem jubilejnem festivalu.

mag. Igor Teršar, direktor JSK

OB ROJSTNEM DNEVU FESTIVALA

Zamisel o beltinskem folklornem festivalu se je rodila naključno med srečanjem Milice Šadl in Borisa Žaliga, ko sta se na pragu Zvezde pogovarjala o uspeli končani prireditvi ob 30-letnici folklorne skupine leta 1970. Tako je bila jubilejna prireditev zametek že naslednje leto izpeljanega Mednarodnega srečanja folklornih skupin, ki je nato postalo tradicionalno in dobilo ime folklorni festival.

Beltinski folklorni festival ni bil nekaj novega, saj je podobna prireditev že od leta 1964 potekala v Črnomlju, Koper pa se je nekaj let ponašal z Jugoslovanskim folklornim festivalom, ki je združeval tako imenovane izvirne, reproduktivne in poklicne skupine z vseh območjih takratne skupne države. Folklorni festivali niso izum časa po 2. svetovni vojni, v podobnih oblikah so potekali že pred njo, in to po Evropi in pri nas. Na Slovenskem je bil pobudnik folklornih prireditev France Marolt in v nekaterih primerih celo organizator, naj spomnimo samo na Mariborski folklorni festival leta 1939, na katerem so nastopili tudi Beltinčarji, s čimer se je začelo delovanje beltinske folklorne skupine. Namen teh prireditev je bil opozoriti na ljudsko umetnost, ki je počasi tonila v pozabo, vzpodbuditi njeno poustvarjanje in jo na ta način ohranjati za prihodnje rodove.

S podobno mislijo je nastal tudi beltinski folklorni festival, ki je imel od vsega začetka z geslom »Pesem in ples družita narode« mednarodni značaj. Z nastopi folklornih skupin je želel domači javnosti predstavljati ljudsko duhovno in materialno kulturo Slovencev in drugih narodov, predvsem plesno, godčevsko, pesemsko in oblačilno dediščino. Pri tem si je vodstvo že od vsega začetka prizadevalo, da so na festivalu sodelovale slovenske skupine iz Italije, Avstrije in Madžarske ter skupine izseljencev iz Evrope, Kanade in Združenih držav Amerike.

V štiridesetih letih so na festivalskem odru zaplesale domala vse slovenske folklorne skupine, v mnogoterih inačicah so se zvrstili plesi vseh slovenskih pokrajin in ožjih območij, svoje izročilo so prikazale skupine iz različnih koncev Evrope, še posebej iz sosednih držav Avstrije, Italije, Madžarske, nastopile so skupine iz vseh republik nekdanje Jugoslavije. Festival so poživljale številne spremljajoče prireditve, kot so različne razstave o šegah in navadah v Prekmurju, domačih obrteh in drugih posebnostih, raziskavi oblačilne kulture, stavbni dediščini ali prikazi fantovskih in otroških iger. Še zlasti odmevne so bile sobotne predstavitve vasi, ki sodijo v občino Beltinci, kjer je bilo mogoče spoznati njihove dejavnosti, njihovo kulinariko, njihove pesmi. Mnoge narodopisno zanimive podrobnosti bi brez teh predstavitev za vedno odšle v pozabo. Festival je ob sobotnih večerih odprl vrata tudi poustvarjalnosti etno glasbenikov, tako domačih kot tujih. Pred številnim občinstvom so se zvrstili najboljši domači, od tujih so bili najodmevnejši gostje iz daljne Mongolije. Ob nastopih etno glasbenikov je vodstvo festivala za njihovo izvajanje odkrilo nova prizorišča v grajskem okrilju, kar je posamezne prireditve naredilo še bolj mikavne. Znalo je poskrbeti tudi za prijetno druženje in ples obiskovalcev, vendar veselice nikoli niso motile kulturnega dogajanja.

Vrednost beltinskega folklornega festivala se je povečala z odločitvijo Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti, da državna srečanja slovenskih folklornih skupin postanejo njegov del, in sicer kot osrednja prireditev v nedeljo popoldne. S tem je bilo vodstvo festivala razbremenjeno stalne skrbi glede denarja za pokritje nedeljske prireditve, hkrati pa je bila zagotovljena strokovna raven, saj je zanjo zadolžen vsakokratni selektor državnega srečanja. Festivalu so se pridružile še različne delavnice o inštrumentalni glasbi in petju, ki jih organizira in strokovno pripravlja Sklad. Državno srečanje in delavnice privabljajo v Beltince vse več folklornikov, saj na ta način preverjajo in nadgrajujejo svoje znanje, ob tem pa najdejo dovolj časa za druženje in spoznavanje Prekmurja.

Folklorni festivali so po svetu še vedno priljubljeni, njihovo število celo narašča, vendar je večina posvečenih samo plesu in drugih zvrsti ljudskega izročila ne vključuje. Žal v predstavitvah plesov vedno bolj prevladuje pozunanjenost, odločilen postaja učinek pri občinstvu, medtem ko zvestoba pristnosti ostaja v ozadju ali je sploh ni več. Enako se dogaja pri nas. Težko bi krivdo naprtili občinstvu, za katerega vemo, da s simpatijami in razumevajoče sprejema tudi manj vpadljive skupine in njihove nastope, pač pa vodstvom, ki jih skrbi morebiten upad gledalcev, če skupine ne bodo dovolj atraktivne. Beltinski folklorni festival med njimi ostaja zvest poslanstvu, ki so mu ga snovalci dali ob začetku. Ostaja domač, topel in prijazen, ima stalne in številne obiskovalce, ki znajo prisluhniti preprosti, a iskreni pesmi, ki zmorejo sprejeti neizumetničen ples, ki uživajo ob preprostih posebnostih domačega okolja, v katerih vedno najdejo kaj novega in drugačnega. In zato postaja vedno bolj razpoznaven, vedno več ga obiskujejo tisti, ki šele v zadnjem času odkrivajo čar in lepoto Prekmurja. Brez festivala si poletja v Beltincih ni mogoče zamisliti.

Mirko Ramovš

PISANA DEDIŠČINA ZRELEGA KLASJA

bi lahko poimenovali vse neizmerno bogastvo dogajanja v Beltincih v festivalskih dneh. Že dolgo vemo, za kakšen festival gre: živopisje minulega duhovnega in materialnega bogastva vsakovrstne kulture prednikov s poudarkom na plesu, pesmi, glasbi in običajih, ki vse to najbolje izražajo. To je čas, kateremu tisočeri ljubitelji te dediščine, bodisi kot prireditelji, nastopajoči, bodisi kot obiskovalci iz različnih vzpodbud namenijo nekaj svojega dopusta, da na prostoru, kjer te vsebinsko bogate prireditve potekajo, teh nekaj dni ustvarjalno in z užitkom preživijo.

O festivalu v Beltincih (s terminom festival označujemo vse programske sklope v posameznih vsakoletnih prireditvah) je zapisanega in posnetega veliko gradiva. Pa vendarle smo prireditelji ob določenih obdobjih natančno popisovali dogajanja na njem v priložnostnih brošurah ali zloženkah in jih navajamo tudi v tej, posvečeni štiridesetletnici festivala. Učitelji materinščine v šoli, moji stanovski kolegi, bi rekli tovrstnemu spisu »razširjena obnova«. Po zaslugi izjemne, vsebinsko, dokumentarno in oblikovno bogate KRONIKE KUD BELTINCI, ki jo že vsa desetletja obstoja društva oblikuje njegova ustanovna in prva dolgoletna predsednica Milica Šadl, smo vsa leta lahko zelo natančno zapisovali podatke v različne edicije o festivalu. V njej - kot tudi v vseh drugih edicijah društva ob festivalih – je zapisanih nešteto podatkov, imen, zanimivosti, ki bodo v tej brošuri manjkale, ker sta čas in prostor za to občutno omejena. A ker sva pri skoraj vseh tesno sodelovala, sva bila po svoje vesela zaupanja vodstva KUD, da pripraviva še eno, ki pa je gotovo skromnejša, kakor bi lahko bila, če bi bilo na razpolago več časa. Ljubiteljska dejavnost, kot je delo enega najaktivnejših kulturnih društev v regiji in nasploh njegove poglavitne vloge v organizaciji največje folklorne prireditve v državi, pač ne more biti urejena po zelo strogih delovnih programih, kakor se to zahteva v profesionalnih dejavnostih. Zato se ta pomanjkljivost nadomesti z večjo osebno angažiranostjo, ki ji pravimo srce in duša. Slednjega nam vsem, ki smo ta dolga leta dihali in izgubljali sapo, se potili in veselili, se kregali in praznovali, se jezili in vriskali, predvsem pa postavljali uspeh slehernega festivala nad osebne koristi, prav gotovo ni in ne bo manjkalo. Časi velikih družbenih pretresov, recesij in menjav generacij nas niso omajali, zato trdno verjamemo, da bo festival ostal, predvsem pa pod pogojem, da bodo tudi prihodnji organizatorji zvesto sledili njegovi simbolni in programski usmeritvi, izraženi v vseh ničkolikokrat zapisanih geslih.

Milica Šadl je vodila ali tvorno spremljala prav vse festivale; sam sem se vključil šele pri tretjem, vendar je lep del slehernih najinih šolskih počitnic, med katerimi je prireditev potekala, minil pri pripravi, organizaciji, izvedbi in tudi pospravljanju festivala. Bila sva vključena v izjemno aktivni del članstva našega društva in številnih krajanov in strokovnjakov iz širše sfere, ki so zaslužni za uspešni razvoj festivala. Enim, n. pr. Borisu Žaligu, soavtorju festivala, pa Kociprom, Jožetu Ternarju, Ivanu Glavaču, Ivanu Kavašu…, ni bilo dano doživeti tega jubileja.
Naj bodo prispevki za zgodovino festivala iz te brošure zahvala vsem, njim pa tudi v spomin!

Milan Zrinski